Naj začnem z resnično zgodbo. Devetletna deklica, ki se v danes nič kaj prizanesljivem šolskem okolju srečuje z izzivom izločanja in stalne borbe za vključenost, pove: „Danes so me prvič določili za šefico, ampak sem se po 15 minutah odločila, da v življenju nikoli ne želim biti šefica!“ Kaj botruje taki odločitvi? „Vsak ima svoje želje in potem se moram odločati, in nikoli se ne morem odločiti tako, da bi bilo vsem všeč. Pa tudi ne tako, da bi bilo vedno pošteno. Zato pa, največ, kar želim biti, je podšefica!“
V otroški iskrenosti se skriva presenetljivo globoka resnica o vodenju. Ko postanemo vodja, hitro ugotovimo, da naziv še ne pomeni uspeha. Resnični izzivi se začnejo, ko moramo usklajevati naloge, pričakovanja sodelavcev in nadrejenih ter sprejemati odločitve – tudi tiste, ki niso priljubljene. In prav tu se pokaže, da je ključ do uspeha nekaj več kot le naziv: zaupanje.
John C. Maxwell, eden izmed priznanih strokovnjakov na področju vodenja, opozarja, da je naziv vodje zgolj začetek poti. Pravi vodja ni tisti, ki mu ljudje sledijo, ker morajo, temveč tisti, ki mu sledijo, ker želijo. Zaupanje je ključno, saj brez njega vodja ostane zgolj formalna avtoriteta brez resničnega vpliva. Kako ga dosežemo? Za začetek z integriteto, poštenostjo in doslednostjo. Komisija za preprečevanje korupcije osebo z integriteto definira kot osebo, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom. Se pravi, ljudje zaupajo vodjem, ki stojijo za svojimi besedami in dejanji. In, ja vodja na začetku in v zreli karieri, dela tudi napake. Pomembno je, da jih prizna in se iz njih kaj nauči. Vse to je tudi osnova vodenja z zgledom.
Vodja se mora takoj na začetku svoje poti zavedati pomena gradnje odnosov. Tisti, ki pokaže spoštovanje do sodelavcev, ki posluša in razume njihove potrebe, bo pridobil njihovo zaupanje. Pri tem igra veliko vlogo čustvena inteligenca, katere ključni elementi so samozavedanje, motivacija, empatija in socialne veščine. Vodje, ki razumejo čustva svojih sodelavcev, se lažje povežejo z ekipo, rešujejo konflikte in ustvarjajo pozitivno delovno okolje. Vodja, ki zna obvladovati svoja čustva in hkrati razume druge, bo bolj uspešen. Prav tako ne smemo zanemariti pristnosti: vodja, ki ostaja zvest svojim vrednotam, bo pritegnil in navdihoval ekipo.
Ko se z vodji pogovarjamo o izzivih, med začetniške najpogosteje uvrščajo preveliko potrebo po nadzoru, ker ne zmorejo zaupati ekipi, neposlušanje in podcenjevanje pomena povratnih informacij, slabo komunikacijo in pomanjkanje jasnosti pri dodeljevanju nalog oz. delegiranju, zanemarjanje gradnje odnosov in timske dinamike ter pretirano osredotočenost na kratkoročne cilje in rezultat, namesto osredotočenja na ekipo. In še, v preobilici dela, pozabijo nase. Vodja, ki ne skrbi zase, težko učinkovito vodi druge. Zato je pomembno, da gradimo na odpornosti, znamo postaviti meje med delom in prostim časom ter poiskati načine za obvladovanje stresa.
Med osnovne kompetence vodenja zagotovo spadajo učinkovita komunikacija (govoriti jezik, ki ga sodelavci razumejo), s poudarkom na zagotavljanju kakovostne povratne informacije, reševanje problemov, strokovnost in učinkovitost pri delu, učenje in spreminjanje.
Komunikacija je osnova vsakega odnosa, tudi odnosa vodja-sodelavec. Učinkovita komunikacija vodje pomeni aktivno poslušanje, z namenom razumevanja, ne zgolj odgovora, govoriti jasno in neposredno, pravilno dajati in znati prejemati povratne informacije, komunicirati spoštljivo in empatično ter se prilagajati posameznikom v ekipi. Sliši se zelo enostavno, pa vendar je v praksi med najpogostejšimi vzroki za težave, probleme, izzive ali nesporazume med sodelavci, prav neustrezna komunikacija. Dobra plat zgodbe je, da je to veščina, ki se jo da nadgrajevati in učiti.
Eden izmed največjih izzivov vsakega vodje je reševanje problemov. Vsak dan prinaša nove izzive, ki zahtevajo hitro in premišljeno odločanje. Uspešni vodje se osredotočajo na iskanje rešitev, ne samo na razloge, zakaj nekaj ne deluje. Ključno je, da razvijemo analitični pristop k reševanju problemov ter znamo sprejemati odločitve na podlagi podatkov in dejstev. Poleg reševanja problemov je upravljanje časa ena izmed bistvenih veščin vodje. Pogosto se zgodi, da vodje preveč časa namenijo operativnim nalogam, premalo pa sodelovanju s sodelavci. Postavljanje prioritet, delegiranje nalog in učinkovita organizacija so ključne veščine za uspešno vodenje.
Kot ugotavlja 9-letna deklica, biti vodja ni enostavno. Pot od naziva do zaupanja je polna izzivov, a tudi izjemnih priložnosti za osebno in strokovno rast. Zato se dobri vodje nenehno izobražujejo, izboljšujejo svoje kompetence in sledijo novim trendom na svojem področju. Biti vodja ne pomeni le usmerjati druge – pomeni postati najboljša različica sebe. Vsak vodja si mora postaviti ključno vprašanje: Zakaj želim voditi? Je to zaradi naziva, moči ali priložnosti, da udejanjam nek širši smisel, navdihujem in rastem skupaj s svojo ekipo? In na koncu, ne glede na veščine, znanje in izkušnje – brez pristnega zanimanja za ljudi vodja nikoli ne bo zares uspešen. Zato ostaja preprosta, a najpomembnejša resnica: Vodja, enostavno mora imeti rad ljudi.
Piše: Monika Lapanja, vodja svetovanja na Centru poslovne odličnosti