Naj začnem z resnično zgodbo. Devetletna deklica, ki se v danes nič kaj prizanesljivem šolskem okolju srečuje z izzivom izločanja in stalne borbe za vključenost, pove: „Danes so me prvič določili za šefico, ampak sem se po 15 minutah odločila, da v življenju nikoli ne želim biti šefica!“ Kaj botruje taki odločitvi? „Vsak ima svoje želje in potem se moram odločati, in nikoli se ne morem odločiti tako, da bi bilo vsem všeč. Pa tudi ne tako, da bi bilo vedno pošteno. Zato pa, največ, kar želim biti, je podšefica!“
V otroški iskrenosti se skriva presenetljivo globoka resnica o vodenju. Ko postanemo vodja, hitro ugotovimo, da naziv še ne pomeni uspeha. Resnični izzivi se začnejo, ko moramo usklajevati naloge, pričakovanja sodelavcev in nadrejenih ter sprejemati odločitve – tudi tiste, ki niso priljubljene. In prav tu se pokaže, da je ključ do uspeha nekaj več kot le naziv: zaupanje.
John C. Maxwell, eden izmed priznanih strokovnjakov na področju vodenja, opozarja, da je naziv vodje zgolj začetek poti. Pravi vodja ni tisti, ki mu ljudje sledijo, ker morajo, temveč tisti, ki mu sledijo, ker želijo. Zaupanje je ključno, saj brez njega vodja ostane zgolj formalna avtoriteta brez resničnega vpliva. Kako ga dosežemo? Za začetek z integriteto, poštenostjo in doslednostjo. Komisija za preprečevanje korupcije osebo z integriteto definira kot osebo, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom. Se pravi, ljudje zaupajo vodjem, ki stojijo za svojimi besedami in dejanji. In, ja vodja na začetku in v zreli karieri, dela tudi napake. Pomembno je, da jih prizna in se iz njih kaj nauči. Vse to je tudi osnova vodenja z zgledom.
Vodja se mora takoj na začetku svoje poti zavedati pomena gradnje odnosov. Tisti, ki pokaže spoštovanje do sodelavcev, ki posluša in razume njihove potrebe, bo pridobil njihovo zaupanje. Pri tem igra veliko vlogo čustvena inteligenca, katere ključni elementi so samozavedanje, motivacija, empatija in socialne veščine. Vodje, ki razumejo čustva svojih sodelavcev, se lažje povežejo z ekipo, rešujejo konflikte in ustvarjajo pozitivno delovno okolje. Vodja, ki zna obvladovati svoja čustva in hkrati razume druge, bo bolj uspešen. Prav tako ne smemo zanemariti pristnosti: vodja, ki ostaja zvest svojim vrednotam, bo pritegnil in navdihoval ekipo.
Ko se z vodji pogovarjamo o izzivih, med začetniške najpogosteje uvrščajo preveliko potrebo po nadzoru, ker ne zmorejo zaupati ekipi, neposlušanje in podcenjevanje pomena povratnih informacij, slabo komunikacijo in pomanjkanje jasnosti pri dodeljevanju nalog oz. delegiranju, zanemarjanje gradnje odnosov in timske dinamike ter pretirano osredotočenost na kratkoročne cilje in rezultat, namesto osredotočenja na ekipo. In še, v preobilici dela, pozabijo nase. Vodja, ki ne skrbi zase, težko učinkovito vodi druge. Zato je pomembno, da gradimo na odpornosti, znamo postaviti meje med delom in prostim časom ter poiskati načine za obvladovanje stresa.
Med osnovne kompetence vodenja zagotovo spadajo učinkovita komunikacija (govoriti jezik, ki ga sodelavci razumejo), s poudarkom na zagotavljanju kakovostne povratne informacije, reševanje problemov, strokovnost in učinkovitost pri delu, učenje in spreminjanje.
Komunikacija je osnova vsakega odnosa, tudi odnosa vodja-sodelavec. Učinkovita komunikacija vodje pomeni aktivno poslušanje, z namenom razumevanja, ne zgolj odgovora, govoriti jasno in neposredno, pravilno dajati in znati prejemati povratne informacije, komunicirati spoštljivo in empatično ter se prilagajati posameznikom v ekipi. Sliši se zelo enostavno, pa vendar je v praksi med najpogostejšimi vzroki za težave, probleme, izzive ali nesporazume med sodelavci, prav neustrezna komunikacija. Dobra plat zgodbe je, da je to veščina, ki se jo da nadgrajevati in učiti.
Eden izmed največjih izzivov vsakega vodje je reševanje problemov. Vsak dan prinaša nove izzive, ki zahtevajo hitro in premišljeno odločanje. Uspešni vodje se osredotočajo na iskanje rešitev, ne samo na razloge, zakaj nekaj ne deluje. Ključno je, da razvijemo analitični pristop k reševanju problemov ter znamo sprejemati odločitve na podlagi podatkov in dejstev. Poleg reševanja problemov je upravljanje časa ena izmed bistvenih veščin vodje. Pogosto se zgodi, da vodje preveč časa namenijo operativnim nalogam, premalo pa sodelovanju s sodelavci. Postavljanje prioritet, delegiranje nalog in učinkovita organizacija so ključne veščine za uspešno vodenje.
Kot ugotavlja 9-letna deklica, biti vodja ni enostavno. Pot od naziva do zaupanja je polna izzivov, a tudi izjemnih priložnosti za osebno in strokovno rast. Zato se dobri vodje nenehno izobražujejo, izboljšujejo svoje kompetence in sledijo novim trendom na svojem področju. Biti vodja ne pomeni le usmerjati druge – pomeni postati najboljša različica sebe. Vsak vodja si mora postaviti ključno vprašanje: Zakaj želim voditi? Je to zaradi naziva, moči ali priložnosti, da udejanjam nek širši smisel, navdihujem in rastem skupaj s svojo ekipo? In na koncu, ne glede na veščine, znanje in izkušnje – brez pristnega zanimanja za ljudi vodja nikoli ne bo zares uspešen. Zato ostaja preprosta, a najpomembnejša resnica: Vodja, enostavno mora imeti rad ljudi.
Piše: Monika Lapanja, vodja svetovanja na Centru poslovne odličnosti
Mnoge znanstvene raziskave kažejo, da je zdravje zaposlenih neposredno povezano z njihovo produktivnostjo na delovnem mestu. Zdravi zaposleni imajo več energije, so bolj osredotočeni in se lažje soočajo s stresom. Kaj lahko podjetja naredijo, da telesna aktivnost postane osrednji del organizacijske kulture?
O tem smo se pogovarjali z asist. mag. Tamaro Stanković z Ekonomske fakultete, ki je visoko motivirana in multidisciplinarna pedagoginja z izkušnjami na področju finančnega računovodstva, izobraževanja in zdravja. Na letošnjem #loveHR Summitu – Slovenskem kadrovskem kongresu bo izpostavila pomen zdravja zaposlenih kot strateškega dejavnika dolgoročnega uspeha.
V nadaljevanju razkriva, zakaj ima telesna aktivnost zaposlenih tako močan vpliv na uspešnost podjetij in organizacij.
Vaše raziskovalno delo se osredotoča na povezavo med telesnim zdravjem in dobrim počutjem zaposlenih. Kateri trenutek ali spoznanje vas je pripeljalo do tega področja?
Moja pot do raziskovanja povezave med telesnim zdravjem in dobrim počutjem zaposlenih se je začela skozi lastno izkušnjo in delo na različnih področjih – tako v akademskem kot v poslovnem svetu ter kot inštruktorica skupinske vadbe. Že zgodaj sem opazila, kako močno telesna aktivnost vpliva na mojo lastno energijo, osredotočenost in sposobnost učinkovitega dela tako v razredu kot tudi za računalnikom – po telesni vadbi čutim večji zanos, pozitivnost in sposobnost, da predajam znanje na bolj dinamičen in navdihujoč način ter sem bolj produktivna pri raziskovalnem delu. Ključno spoznanje pa se je zgodilo, ko sem začela opažati razlike pri sodelavcih, študentih in zaposlenih v podjetjih ali pa so mi sami o teh spremembah poročali. Študenti, s katerimi izvajam aktivne odmore, so bolj osredotočeni, nasmejani in pripravljeni sodelovati. To me je spodbudilo k raziskovanju: zakaj ne bi bilo gibanje sestavni del delovne kulture, če ima tako močan vpliv na posameznika in celotno organizacijo? Zato sem se usmerila v raziskovanje, kako motivirati zaposlene, še posebej tiste v sedečih poklicih, da bi se gibali več in posledično izboljšali svoje počutje ter delovno učinkovitost. Pri tem se osredotočam na različne oblike intervencij, ki so privlačne in dolgoročno vzdržne, saj verjamem, da lahko že manjši premiki prinesejo velike rezultate.
Kako se telesno zdravje zaposlenih odraža na njihovi produktivnosti in odnosih v delovnem okolju?
Mnoge znanstvene raziskave kažejo, da je zdravje zaposlenih neposredno povezano z njihovo produktivnostjo na delovnem mestu. Zdravi zaposleni imajo več energije, so bolj osredotočeni in se lažje soočajo s stresom. Redna telesna aktivnost izboljšuje kognitivne funkcije, kot sta spomin in koncentracija, kar pomeni, da so naloge opravljene hitreje in bolj učinkovito. Poleg tega ima telesna dejavnost močan vpliv na razpoloženje: zmanjšuje stres, povečuje odpornost na izzive in spodbuja pozitivno naravnanost. To vodi tudi do boljših odnosov v kolektivu, saj se zaposleni, ki se dobro počutijo, lažje povezujejo, sodelujejo in konstruktivno rešujejo konflikte. Medtem, ko znanstvene raziskave tudi poročajo o tem, da na primer prekomerna telesna teža kot posledica telesne neaktivnosti negativno vpliva na delovno uspešnost zaradi težav v medosebnih odnosih. Zmanjšana sposobnost dobrega sodelovanja s sodelavci pa vodi lahko tudi v zmanjšano motivacijo za delo in posledično manjšo učinkovitost. To potrjuje, da telesno zdravje ni pomembno le za posameznika, temveč vpliva tudi na širše delovno okolje. Podjetja, ki spodbujajo telesno aktivnost, pogosto poročajo o večji zavzetosti zaposlenih, manjšem absentizmu in boljši organizacijski kulturi. Ko se ljudje dobro počutijo, so bolj pripravljeni prispevati k skupnim ciljem in ustvarjati spodbudno delovno okolje.
Če bi lahko zaposlenim priporočili en preprost ukrep, s katerim bi takoj izboljšali svoje počutje pri delu, kaj bi to bilo?
Uvajanje kratkih aktivnih odmorov, povezanih z glasbeno podlago. Zaposleni bi vsako 1–2 uri vstali, naredili nekaj raztezanj ali se sprehodili, ob tem pa poslušali motivacijsko glasbo, ki znanstveno dokazano spodbuja sproščanje hormonov sreče, kot so endorfini in oksitocin, kar povečuje zadovoljstvo in motivacijo. Povezovanje glasbe z gibanjem pripomore k boljšemu razpoloženju, večji energiji in večji produktivnosti.
Kako lahko vodje in HR strokovnjaki spodbujajo zdrave navade med zaposlenimi, ne da bi pri tem naleteli na odpor?
Postopoma in z vključevanjem principa majhnih, a doslednih izboljšav. Pomembno je, da zaposleni ne dojemajo gibanja kot dodatno obveznost, ampak kot priložnost za izboljšanje svojega počutja in učinkovitosti. Pri tem so pomembni premišljeni ukrepi, ki vključujejo tako individualne kot skupinske pobude – od aktivnih odmorov do dostopnosti različnih oblik vadbe, prilagojenih specifičnim potrebam zaposlenih.
Pri tem pa ne smejo pozabiti poudariti, da že majhne spremembe v vsakodnevnem gibanju lahko pomembno vplivajo na raven energije, povezanost in zdravje posameznika. Pomembno je, da se zaposleni zavedajo, da ne gre za dramatične spremembe, temveč za postopno izboljšanje. Če se vsak dan izboljšamo za en odstotek tako, da se znebimo slabih navad (kot je dolgotrajno sedenje) in pridobimo dobre zdrave navade (kot so aktivni odmori ali stretching), bomo na koncu postali 37-krat boljši. Takšen pristop lahko bistveno pripomore k trajnostnemu zdravju in dobremu počutju zaposlenih. Pripomore k večji produktivnosti, večji osredotočenosti in manj utrujenosti skozi delovni dan. Zaposleni bodo tudi bolj povezani s podjetjem, saj se bodo počutili podprte in motivirane za skrb za svoje zdravje.
Na #loveHR Summitu – Slovenskem kadrovskem kongresu boste govorili o tem, kako zdravje zaposlenih vpliva na uspeh podjetja. Nam lahko namignete vsaj eno stvar, ki jo bodo udeleženci zagotovo odnesli s seboj?
Na #loveHR Summitu bom izpostavila, da zdravje zaposlenih ni le “lepa dodatna vrednost” ali osebna skrb, ampak eden od strateških dejavnikov dolgoročnega uspeha podjetja. Udeleženci bodo odnesli praktične napotke, kako z majhnimi koraki ustvariti kulturo dobrega počutja in kako nasloviti trajnost človeka s poudarkom na njegovem telesnem zdravju – ali morda ni že čas, da telesno aktivnost obravnavamo kot osrednji del organizacijske kulture in ne zgolj kot program za boljše zdravje?
Dolgo časa je veljalo, da mora biti dober vodja močan, avtoritativen in karizmatičen posameznik, ki usmerja svojo ekipo in sprejema ključne odločitve. A poslovni svet se spreminja. Zaposleni danes pričakujejo več – sodelovanje, avtonomijo in vključevanje v odločanje. Modeli vodenja, ki temeljijo na hierarhiji in moči posameznika, pogosto ne zadostujejo več.
Kako se mora vodenje prilagoditi tem spremembam? Zakaj avtoritativni vodje izgubljajo vpliv, medtem ko pridobivajo tisti, ki znajo povezovati in vključevati? O tem smo se pogovarjali z dr. Mihom Škerlavajem, profesorjem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in BI Norwegian Business School, predavateljem na programu Future Leaders Academy ter strokovnjakom za vodenje in organizacijsko vedenje, ki bo na letošnjem Slovenskem kadrovskem kongresu: #LoveHR Summit 2025 vodil delavnico Vodenje s posluhom: Kako postati postherojski vodja?
V nadaljevanju razkriva, zakaj postherojsko vodenje ni le trend, ampak nujnost za sodobne organizacije.
Klasično razumevanje vodenja danes ne zadostuje. Se je pričakovanje zaposlenih do vodij v zadnjih letih spremenilo?
Klasično vodenje, ki temelji na avtoriteti, hierarhiji in individualni karizmi vodje, v današnjem kompleksnem poslovnem okolju pogosto ne zadostuje več. Zaposleni danes pričakujejo več sodelovanja, avtonomije in vključevanja v odločanje. Spremembe v družbi, geopolitični in ekonomski izzivi, trajnost, umetna inteligenca in novi načini dela zahtevajo, da vodje delujejo kot povezovalci, moderatorji in mentorji, ne zgolj kot ukazovalci. Postherojsko vodenje odgovarja na te izzive s poudarkom na timskem delu, vključevanju zaposlenih in razvoju organizacijske kulture, ki temelji na zaupanju in skupni odgovornosti.
Vodenje je pogosto povezano z močnimi, karizmatičnimi posamezniki. Kaj pa pravzaprav pomeni postherojsko vodenje?
Postherojsko vodenje pomeni premik od individualne osredotočenosti na vodjo kot junaka k modelu, kjer je vodenje porazdeljeno, sodelovalno in vključujoče. Namesto da bi bil vodja edini vir odločitev in usmeritev, postane del ekipe, ki spodbuja avtonomijo in razvoj posameznikov. Ključni elementi postherojskega vodenja vključujejo porazdeljeno in uslužnostno vodenje.
Kaj bi rekli, da je največji izziv pri premiku od tradicionalnega k postherojskemu vodenju?
Največji izziv je sprememba miselnosti, tako pri vodjih kot pri zaposlenih. Tradicionalni modeli vodenja so globoko zakoreninjeni v organizacijskih kulturah in miselnosti članov organizacij, zato prehod na bolj vključujoč in sodelovalen način dela zahteva čas in potrpežljivost. Specifični izzivi vključujejo odpoved občutku nadzora, vodje morajo sprejeti, da je moč v razpršenem odločanju, spremembo organizacijske kulture, podjetja morajo aktivno spodbujati vrednote, kot so transparentnost, sodelovanje in razvoj talentov ter pomanjkanje pripravljenosti na spremembe, nekateri vodje in zaposleni se lahko upirajo spremembi, saj so navajeni tradicionalnih hierarhičnih sistemov.
Kako pomembno je, da HR oddelki aktivno sodelujejo pri razvoju vodstvenih kadrov?
HR oddelki lahko igrajo pomembno vlogo pri implementaciji postherojskega vodenja. Pomembno je, da zagotavljajo razvojne programe za vodje kot so izobraževanja, mentorstva in coaching, ki vodjem pomagajo pri prehodu na nov stil vodenja ter podpirajo transformacijo organizacijske kulture in sistemov za podpora postherojskemu vodenju. HR lahko na primer spodbuja odprto komunikacijo in sistematično zbiranje povratnih informacij, ki pomagajo pri razvoju vodstvenih kompetenc.
Zakaj bi se morali udeležiti vaše delavnice na #loveHR Summitu, Slovenskem kadrovskem kongresu? Kaj bodo udeleženci odnesli?
Udeleženci delavnice na #loveHR Summitu bodo pridobili praktične vpoglede in orodja za implementacijo postherojskega vodenja v svojih organizacijah. Spoznali bodo, zakaj klasični modeli vodenja ne nagovarjajo več ustrezno izzivov sedanjosti in prihodnosti ter kako se prilagoditi sodobnim izzivom in naučili se bodo, kako graditi zaupanje, razvijati talente in spodbujati Inovacije s pomočjo postherojskega vodenja.
Prehod na postherojsko vodenje ni zgolj trend, temveč nujnost v današnjem poslovnem svetu. Uspešna podjetja so tista, ki prepoznajo, da vodenje ni več le naloga enega posameznika, temveč proces, ki vključuje celotno organizacijo. Zato je pomembno, da vodje, HR strokovnjaki in organizacije kot celota aktivno delujejo v smeri bolj vključujočega in trajnostnega pristopa k vodenju.
The “Resilient Ecosystem for Empowering Tourism SMEs – PHOENIX 4.0,” led by Arctur, has officially launched following its kick-off meeting on December 11–12, 2024, in Nîmes, France. Hosted by Open Tourisme Lab, the event laid a strong foundation for collaboration to strengthen European tourism, ensuring its resilience and future success in a global market.
PHOENIX 4.0 supports tourism SMEs, which make up over 90% of Europe’s tourism sector and employ 12.3 million people. Tourism contributes 10% of the EU’s GDP and drives economic growth, employment, and social development. SMEs are key to offering unique experiences and boosting regional economies but face challenges like over-tourism, seasonality, workforce shortages, and the need for sustainable, digital, and resilient practices. PHOENIX 4.0 addresses these issues to build a greener, smarter, and more resilient tourism ecosystem.
How Will PHOENIX 4.0 Help?
PHOENIX 4.0 will deliver tangible benefits to tourism stakeholders by training and supporting at least 120 SMEs across Europe, fostering cross-sector collaboration, and supporting 45 collaborative projectsaddressing challenges like circular tourism services, the green transition, data-driven tourism, digital innovation, and accessibility. It will also create the Tourism SMEs Resilience Navigator, which will provide sustainability and resilience indicators to deliver tailored consulting and technical support.
Addressing Key Challenges
PHOENIX 4.0 provides a comprehensive framework to help tourism SMEs tackle key challenges like environmental issues, fast-paced technological changes, and shifting consumer needs. The project focuses on four interconnected building blocks of resilience:
A Strong Consortium Led by Arctur
PHOENIX 4.0 brings together 8 partners from Slovenia, Spain, Iceland, France, Croatia, and Kosovo—bringing expertise from tourism strategy, training, and SME support. Led by Arctur (SI), a recognized leader in tourism innovation and digitalization, this diverse consortium ensures an inclusive approach to empowering tourism SMEs with skills in sustainability, digitalization, and resilience. Key contributors include Catalan Tourist Board (ES), The Iceland Tourism Cluster (ICE), Centre of Business Excellence (SI), Open Tourisme Lab (FR), Prishtina REA (RKS), AnySolution (ES), and Dubrovnik Development Agency (CRO). With rich experience in EU projects, they work together to empower SMEs with the skills and tools to thrive in a rapidly changing tourism industry.
“At the heart of PHOENIX 4.0 lies a mission to foster collaboration, leverage innovation, and create synergies with key EU strategic projects,” said Katarina Ceglar, Project Lead from ARCTUR, during the kick-off meeting in Nîmes, France.
Driving Collaboration for Long-Term Impact
Building on the successes of previous COSME/SMP initiatives, PHOENIX 4.0 is supported by 77 European stakeholders, including ministries, Destination Management Organizations (DMOs), and other key organizations. This broad collaboration ensures a long-term impact and alignment with the Transition Pathway for Tourism goals to foster a sustainable, resilient, and competitive tourism sector. The project is proudly funded by the European Innovation Council and SMEs Executive Agency (EISMEA) under the SMP-COSME programme.
What’s Next for PHOENIX 4.0?
In the coming months, PHOENIX 4.0 will map trainers and launch the PHOENIX 4.0 Academy and PHOENIX 4.0 Lab. The Academy will provide SMEs with online courses on sustainability, digitalization, and innovation, while the Lab will offer consulting, technical support, and tailored resources to help SMEs scale and improve their environmental performance. Both initiatives will leverage the Tourism SMEs Resilience Navigator to provide customized guidance and impactful outcomes.
Stay tuned for updates and follow PHOENIX 4.0 as we shape a sustainable, resilient, and thriving future for Europe’s tourism sector!
This project has received funding from the European Union’s Single Market Programme (SMP COSME) under Grant Agreement No. 101181258. Views and opinions expressed are, however, those of the authors only and do not necessarily reflect those of the European Union or the European Innovation Council and SME Executive Agency (EISMEA). Neither the European Union nor the granting authority can be held responsible for them.
Na okrogli mizi z naslovom Realnost energetskega prehoda: Kakšno je pravo ravnovesje med nizkoogljičnimi viri in stabilno oskrbo? so strokovnjaki s področja energetike osvetlili ključne izzive, opozorili na tveganja in predstavili predloge energetske prihodnosti. Dogodek je moderiral Matej Lino Pirc, doktorski študent Ekonomske fakultete, ki je ponudil poglobljen vpogled v nujne ukrepe za prehod Slovenije na nizkoogljično prihodnost.
V uvodnem delu so govorci poudarili, da je energetski prehod ključen za doseganje razogljičenja, večje energetske neodvisnosti ter odpornosti na podnebne spremembe. Kljub temu ostaja eno največjih izzivov iskanje ravnovesja med hitro rastočim deležem obnovljivih virov energije in zagotavljanjem stabilnosti elektroenergetskega sistema.
Dejan Paravan, Gen energija, je izpostavil, da trenutna energetska struktura, ki temelji na hidro, termo in jedrski energiji, ni zadostna za doseganje trajnostnih ciljev. Po njegovem mnenju je postopna opustitev termoelektrarn, ki so visokoogljični viri, neizogibna, kar bo povečalo potrebo po stabilnih nizkoogljičnih virih, pri čemer ima jedrska energija osrednjo vlogo. Dodal je, da Slovenija brez izgradnje dodatnega jedrskega bloka ne bo mogla zagotoviti dolgoročne in zanesljive energetske oskrbe.
Jedrska energija je bila označena kot ključni stabilni vir, ki omogoča visoko zanesljivost oskrbe, nizke dolgoročne stroške in minimalen ogljični odtis. Vekoslav Korošec, Gospodarska zbornica Slovenije, je še posebej poudaril nenadomestljivo vlogo jedrske energije v kriznih razmerah, saj zagotavlja stabilnost sistema tudi ob večjih motnjah. Kot primer je navedel razpad italijanskega elektroenergetskega sistema leta 2003, ko je Jedrska elektrarna Krško (JEK) omogočila hitro obnovitev oskrbe.
Gradnja drugega bloka Jedrske elektrarne Krško (JEK 2) je osrednji projekt za prihodnost slovenskega elektroenergetskega sistema. Jože Damijan, Ekonomska fakulteta, je predstavil makroekonomske koristi projekta, ki bi med gradnjo prispeval k 4–7 % letni rasti slovenskega BDP, med obratovanjem pa povečal gospodarsko rast za dodatnih 0,1–0,2 % na leto. Poudaril je, da jedrska energija zagotavlja konkurenčne cene električne energije in zmanjšuje energetsko odvisnost, kar je ključno za dolgoročno ohranjanje gospodarske stabilnosti.
Nestanovitnost obnovljivih virov, kot sta sončna in vetrna energija, ostaja velik izziv za stabilnost energetskega sistema. Čeprav so obnovljivi viri bistveni za razogljičenje, brez stabilnih virov ne morejo zagotavljati zanesljive oskrbe. Vekoslav Korošec je opozoril na potrebo po modernizaciji distribucijskih omrežij, ki morajo podpirati razpršene vire in omogočiti učinkovito shranjevanje presežne energije.
Kot ključne rešitve so govorci izpostavili gradnjo JEK 2, ki bi predstavljal stabilen in nizkoogljičen vir energije, dopolnjeval obnovljive vire ter zmanjšal potrebo po uvozu energije. Modernizacija omrežja in vlaganje v distribucijsko infrastrukturo sta prav tako nujna za vključevanje razpršenih obnovljivih virov energije. Med pomembnimi rešitvami so omenili tudi razvoj akumulacijskih tehnologij, kot so hranilniki energije in črpalne hidroelektrarne, ki bi pripomogli k boljšemu izkoristku obnovljivih virov.
Govorci so opozorili, da bi Slovenija brez stabilnih virov energije postala še bolj odvisna od uvoza, kar bi povečalo stroške in zmanjšalo zanesljivost oskrbe. Jože Damijan je izpostavil primer Nemčije, kjer je prehitra opustitev jedrske energije povzročila energetsko krizo in višje stroške za za gospodinjstva ter industrijo.
Diskusija se je zaključila z enotnim pozivom k sprejemanju dolgoročnih strateških odločitev. Dejan Paravan je poudaril potrebo po jasni viziji in strokovno podkrepljeni strategiji za energetski prehod. Ta mora temeljiti na širšem družbenem konsenzu glede ključnih projektov, kot je JEK 2, ter usklajevati ekonomske, okoljske in družbene cilje. Slovenija ima priložnost, da postane vzorčni primer uravnoteženega energetskega prehoda. S kombinacijo stabilnih virov, obnovljivih virov in sodobnih tehnologij lahko doseže trajnostno energetsko prihodnost, ki bo zagotavljala gospodarsko konkurenčnost in energetsko neodvisnost.
Tuji in domači mediji po ameriških volitvah poudarjajo možne posledice ponovne izvolitve Donalda Trumpa. Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da to Evropi prinaša dodatna tveganja. Na primer, MMC je poročal, da bi uvedba Trumpovih 20-odstotnih carin Nemčiji lahko povzročila 33 milijard evrov škode. Čeprav je prihodnost nepredvidljiva, je razumevanje makroekonomskih trendov ključno za strateške odločitve, tudi v našem gospodarstvu. O vzrokih in posledicah smo se pogovarjali z Jožetom Damijanom in Tamaro Pavasović Trošt, z Ekonomske fakultete v Ljubljani. Pogovor smo dodatno poglobili na CPOEF E-TALK: Zmaga Trumpa v ZDA, kakšne bodo posledice za Evropo in svet, kjer sta se nam pridružila še Mojmir Mrak, Ekonomska fakulteta in Tine Kračun, Inštitut za strateške rešitve.
Donald Trump je znan po svoji politiki “America First”, ki se osredotoča na interese ZDA, lahko tudi na račun drugih držav. Napovedi za dodatno destabilizacijo Evrope se vrstijo.
Damijan: »Ne delim mnenja, da bi Trumpova zmaga dodatno škodovala Evropi. Prvič, evropsko gospodarstvo je že zdaj v težavah zaradi energetske krize, ki jo je sprožila vojna v Ukrajini. Visoke cene energije povzročajo deindustrializacijo in selitev proizvodnje v tujino, predvsem na Kitajsko in v ZDA. Bidnova administracija je to spodbujala s subvencijami podjetjem za investicije v izbrane tehnološke sektorje. Drugič, Trump napoveduje hitro končanje vojne v Ukrajini, kar bi zmanjšalo negotovost in cene energije, s tem pa izboljšalo konkurenčnost EU. Tretjič, če Trump uvede carine, ima EU svoje vzvode, kot so omejevanje ameriških investicij ali regulacija tehnoloških podjetij.
| »Ne delim mnenja, da bi Trumpova zmaga dodatno škodovala Evropi.« |
Trump prinaša pomemben paradoks – njegove politike bodo slabe za svet, vendar lahko posredno pomagajo Evropi. Najbrž edina korist od Trumpove izvolitve in njegovih politik bo, da se bo EU prisiljena končno politično in vojaško osamosvojiti od ZDA. Trump bo Evropo preprosto prisilil v to.«
Kako se lahko Evropa zaščiti v primeru uvedbe dodatne carine?
Damijan: »EU ima na voljo »orožja«. Ne toliko na področju zunanje trgovine, pač pa predvsem glede ameriških finančnih naložb in glede dejavnosti ameriških tehnoloških podjetij v EU ter glede ameriških interesov, da bi sodelovali v evropski jedrski renesansi. EU države imajo vzvode, s katerimi lahko umirijo Trumpove eskapade in s pomočjo katerih lahko dosežejo ustrezne in za EU ugodne rešitve. Nekdanji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je to v prejšnjem Trumpovem mandatu že uspešno demonstriral.«
Kaj so glavni izzivi za ameriško gospodarstvo? Kako namerava Trump to rešiti?
Damijan: »Pričakujemo, da bo znižal davke, predvsem za bogate in odpuščal birokrate, ki jih smatra za nepotrebne. Prav tako bo nadaljeval trgovinsko vojno s Kitajsko, vendar bolj pragmatično – kitajska podjetja bi lahko prodajala v ZDA, če bodo proizvodnjo preselila tja. Tako bi ustvaril nova delovna mesta doma, a bi s tem tvegal višje cene za potrošnike. Prav tako je mogoče pričakovati, da bo Trump nadaljeval svoj križarski pohod proti boju proti podnebnim spremembam, in sicer da bo spet umaknil ZDA iz pariškega sporazuma ter da bo odobril nove koncesije naftni industriji za izkoriščanje nahajališč v obeh oceanih.«
Ali lahko Trump res konča vojne, kot obljublja? Kakšne so omejitve?
Damijan: »Trump bi si morda to želel, vendar bo imel velike težave. Neokonzervativci in vojaške strukture bodo nasprotovale morebitnim popuščanjem Rusiji ali zmanjšanju podpore Izraelu. Poleg tega se Trump sooča s političnim pritiskom – zlasti od vplivnih finančnih lobijev, ki podpirajo njegovo politično kariero.«
Trump se ponaša z idejo, da bo “Ameriko spet naredil veliko, zdi se, da so se ZDA znašle v situaciji, kjer nimajo več nespornega vodilnega položaja na svetovnem prizorišču. Lahko rečemo, da tudi Amerika ni več tisto, kar je nekoč bila?
Damijan: »Res je, ZDA so nekoč vodile na gospodarskem, vojaškem in tehnološkem področju, vendar jih je Kitajska zdaj prehitela v gospodarstvu in tehnologiji, Rusija pa v vojaški industriji. ZDA so izgubile moč uveljavljanja mednarodnega reda, saj ne morejo več prepričati večine držav, naj sledijo njihovim sankcijam. Svet postaja multipolaren, ZDA pa bodo morale najti nov način sodelovanja z drugimi silami, kot so države BRICS+.«
Zakaj je Amerika volila Trumpa?
Damijan: »Gre za »anti -Biden« vidik. Prvi razlog je ekonomska situacija, inflacija načenja kupno moč prebivalstva. Sledi kulturno-ekonomski učinek, odpor do nekontroliranega priseljevanja. Tretji razlog je vojaško-ekonomske narave, in sicer ne toliko zaradi nasprotovanja vojnam tam daleč v preostalem svetu, pač pa, ker ameriški vojaški angažma pomeni tudi finančnega in zahteva velika povečanja vojaških izdatkov in javnega dolga. Bidnova administracija je našla desetine milijard dolarjev za pomoč Ukrajini in Izraelu, za pomoč ljudem v stiski zaradi orkana pa je namenila bagatelne zneske.«
Pavasović Trošt: »Tokrat je nedvomno, da so nekatera ključna vprašanja, sanje demokracije (migracije, ekonomija, splav), bistveno razdelile ameriške volivce. Pri tistih, ki jim je najbolj pomembno vprašanje migracije in ekonomije, je imel Trump imel več kot ¾ podpore. Kamalo Harris so v enakih deležih podpirali volivci, ki jim je ključno vprašanje stanje demokracije in splav.«
Kako je mogoče, da je med volilci Trumpa toliko posameznikov, ki spadajo med skupine, ki jim naj Trump ne bi bil naklonjen (npr. latinoameričanov)?
Pavasović Trošt: »Ta del je še posebej presenetljiv. Med svojo kampanjo in prejšnjim mandatom je Trump večkrat zavzel ostro stališče do migracij. V kampanji je kritično izpostavljal priseljence iz Haitija, mnogi so mnenja, da je v času poplav leta 2017 pozabil na Portoriko. Kasneje je celo predlagal prodajo Portorika, ki je ameriško ozemlje z veliko latinoameriško populacijo. Trumpova politika do migrantov je vključevala zapiranje oseb, ki so poskušale nezakonito prečkati mejo, pri čemer so bili otroci ločeni od staršev, kar je sprožilo obsežno kritiko.
Pod njegovim mandatom je prišlo do porasta rasnih napetosti, ki niso vplivale zgolj na Afroameričane, temveč tudi na latinoameriško skupnost. Kljub temu pa je na teh volitvah Trump zabeležil večjo podporo prav med Latinoameričani.«
| »To kaže, da v času gospodarske negotovosti številnim volilcem prioriteta postane vprašanje preživetja, medtem ko so ostala vprašanja postavljena v ozadje.« |
Pred in povolilna obljuba: Trump bo predsednik vseh državljanov. Kaj bi bila lahko strategija zapiranja vrzeli med republikanci in demokrati?
Pavasović Trošt: »Trump, kot osebnost in politični fenomen, s svojimi besedami in dejanji pogosto razdvaja, vzbuja strah in neti napetosti, zato ostaja vprašanje in dvom, ali je res lahko predsednik za vse oz. bo zgolj izvoljeni predstavnik večine, v temeljnem demokratičnem smislu.
Največja skrb je, kakšen vpliv bo Trump imel na demokratične ustanove. Upamo lahko, da bodo ameriške institucije – sodišča, Kongres in drugi mehanizmi “checks and balances” – dovolj močni, da preprečijo morebitne nedemokratične poteze.
Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da je Trump že v prejšnjem mandatu dosegel konzervativno večino na Vrhovnem sodišču in da za nekatere ključne odločitve ne potrebuje večinske podpore v Senatu, ki jo tokrat sicer ima. To bi mu omogočilo lažje uresničevanje obljub, ki bi lahko imele negativne posledice tako za ameriško demokracijo kot za globalno stabilnost, zlasti glede stališč do Ukrajine in Bližnjega vzhoda.«
Komentar podpore Elona Muska and Johna Bezosa (in Trumpovo naklonjenost novim tehnologijam, npr. podporo Bitcoinu)?
Pavasović Trošt: »Trump je bil že v preteklosti naklonjen novim tehnologijam, zato podpora ni presenetljiva. Je pa vloga Muska v tej kampanji zgodovinska izjema in lahko vzbuja skrb. Omogočanje, širjenje ali vsiljevanje stališč in informacij iz izbranih virov na platformi s 500 milijoni uporabnikov, odpira vprašanja o vlogi medijev ter vplivu posameznikov z izjemnim tehnološkim in medijskim dosegom na javno mnenje.
Trenutna situacija kaže na vse večjo moč tehnoloških monopolov, ki svoje vplivne mreže gradijo na zbirki podatkov posameznikov in celotne družbe. Ko se ta moč uporablja v politične namene, se dodatno spodkopava regulatorna sposobnost držav, kar postavlja pod vprašaj javni interes in pravico vsakega državljana do nepristranskih informacij.«
Ali mogoče kljub vsemu Amerika še ni zrela za žensko predsednico?
Pavasovič Trošt: »Nisem povsem prepričana, da je zgodba tako preprosta, čeprav je res vprašanje, ali so ZDA pripravljene na žensko predsednico. Ključno vprašanje pa je, ali je bila težava v sami kandidatki, pomanjkljivi kampanji stranke, ali pa preprosto v tem, da je Kamala Harris veljala za nadaljevanje Bidenove politike, ki je bila pri volivcih precej negativno ocenjena.
Gospodarska situacija in zaskrbljenost ljudi glede lastnega ekonomskega položaja sta se izkazala za odločilna dejavnika v teh volitvah. Harrisovi kampanji očitno ni uspelo dovolj prepričljivo nagovoriti teh vprašanj, da bi volivce prepričala v možnost pozitivnih sprememb.«
Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani se kot projektni partner zavezujemo k uspešni izvedbi projekta »Krepitev odpornosti na trgu dela«, ki se izvaja v okviru Načrta za okrevanje in odpornost. V sklopu tega projekta, v partnerstvu s prijaviteljem SŽ-ŽIP d.o.o., bomo prispevali s strokovnim znanjem in izkušnjami s področja analize trga dela, razvoja strategij ter izobraževanja.
Naš prispevek bo osredotočen na analizo trenutnega stanja na trgu dela in pripravo celovitega razvojnega načrta, ki vključuje identifikacijo ključnih kazalnikov in razvoj kariernih načrtov. S sodelovanjem z zunanjimi strokovnjaki bomo opolnomočili zaposlene in vodstvo s pridobivanjem novih kompetenc ter digitalnih in organizacijskih veščin, kar bo omogočilo prilagoditev obstoječih delovnih mest in ustvarjanje novih priložnosti.
Projekt »Krepitev odpornosti na trgu dela« predstavlja strateški odgovor na sodobne izzive, saj s tem krepimo konkurenčnost in odpornost delovne sile, kar bo dolgoročno pozitivno vplivalo na trajnostni razvoj in inovativnost delovnih okolij. Financiran s sredstvi Evropske unije, projekt poudarja pomen prilagodljivosti in proaktivnega pristopa k spreminjajočim se potrebam trga dela, kar bo prineslo koristi tako zaposlenim kot tudi širši skupnosti.
Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani se s ponosom vključuje kot projektni partner v projektu HTZ 2033 – uvajanje prožnejših načinov dela, prilagojenih potrebam invalidov, ki poteka med junijem 2024 in marcem 2025 v okviru Načrta za okrevanje in odpornost.
Naš prispevek temelji na strokovnem znanju in izkušnjah na področju analize poslovanja, razvoja strategij in izobraževanja. V sodelovanju z invalidskim podjetjem HTZ Velenje bomo skupaj s pomočjo zunanjih izvajalcev analizirali obstoječe stanje in pripravili celovit razvojni načrt, ki vključuje pripravo dokumentov, kazalnikov in kariernih načrtov. Naš cilj je opolnomočiti zaposlene z pridobivanjem novih kompetenc in veščin ter s tem zagotoviti prilagoditev obstoječih in ustvarjanje novih delovnih mest, ki ustrezajo potrebam invalidov in zahtevam sodobnega delovnega okolja.
Posebej se osredotočamo na dvig kompetenc zaposlenih invalidov, drugih zaposlenih in vodstva na področju mehkih in organizacijskih veščin ter digitalne pismenosti. S tem projektom želimo prispevati k trajnostnemu razvoju in večji vključenosti vseh deležnikov, kar bo pozitivno vplivalo na konkurenčnost in inovativnost celotnega delovnega okolja.
Projekt HTZ 2033 se izvaja v sodelovanju z Zavodom RUJ, Centrom za izobraževanje, usposabljanje in rehabilitacijo, in ga financira Evropska unija. S skupnimi prizadevanji stremimo k ustvarjanju delovnih pogojev, ki bodo omogočili večjo prilagodljivost in odpornost na spremembe, kar bo dolgoročno koristilo celotni skupnosti.
V torek, 27. februarja je potekal CPOEF E-TALK na temo trajnosti. Na dogodku so z nami delili svoja mnenja Blaž Likozar, Kemijski inštitut, Marko Čuček, regionalni direktor Unilever, Jelena Vidović, BSC – regionalna razvojna agencija Gorenjske in Grega Škufca, Alpinia Group, dogodek pa je moderirala Adriana Rejc Buhovac, redna profesorica za management in organizacijo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Skozi diskusijo so govorci predstavili vrsto dobrih praks, ki jih podjetja v Sloveniji že vključujejo v svoje poslovanje. Kot je omenil Marko Čuček, so trajnostno naravnana podjetja in blagovne znamke bolj uspešne in rastejo do trikrat hitreje. Potrošniki prepoznajo dodano vrednost izdelkov in storitev, ki nosijo noto trajnosti, vse bolj pa se tega zavedajo tudi mladi. Jelena Vidović izpostavlja, da vedno več mladih prilagaja svojo potrošnjo v smeri trajnostnih produktov. Slovenija je na dobri poti trajnostne preobrazbe, vendar nas kljub dobrim napovedim, čaka še veliko dela. Investicije v trajnostni razvoj so precej obsežne, njihov donos pa se odraža na dolgi rok.
Vse to in še več si lahko ogledate na CPOEF YouTube kanalu. Vljudno vabljeni k poslušanju e-talka:
V torek, 13. februarja, je potekal CPOEF E-TALK na temo produktivnosti Slovenije in njene nizke rasti. Gostje online okrogle mize so bili: Dušan Mramor, EF UL, Iztok Seljak, Hidria Holding d.o.o. in Združenje Manager ter Peter Wostner, UMAR. Diskusijo je moderirala Tjaša Redek, EF UL.
Gospodarske razmere so sicer trenutno pozitivne, vendar je v gospodarstvu zaznati veliko negotovosti glede bodoče ekonomske situacije. Poročilo o produktivnosti (Umar) pravi, da se dolgoletni razvojni zaostanek Slovenije za povprečjem EU v letu 2022 ni zmanjšal. Prav tako rast BDP temelji predvsem na povečani količini dela, medtem ko rast realne produktivnosti ostaja skromna.
Iztok Seljak meni, da lahko v Sloveniji do leta 2030 dvignemo dodano vrednost na zaposlenega vse do 100.000 €. Trenutna dodana vrednost na zaposlenega znaša slabih 60.000 €. Kako lahko podjetja v Sloveniji povečajo svojo produktivnost? Kot je dejala Tjaša Redek, je to v veliki meri odvisno od okolja v katerem delujejo. Na eni strani je to globalno okolje, na drugi strani pa lokalno gospodarstvo in lokalno institucionalno okolje.
Dušan Mramor je izpostavil, da ima država izjemno pomembno vlogo pri spodbujanju rasti produktivnosti, in sicer kako alocira sredstva, investicije ter na kakšen način v času kriz priskoči na pomoč podjetjem.
Je slovenska država dober partner slovenskih podjetji pri zasledovanju višje produktivnosti? Razvojna politika Slovenije se lahko v prihodnosti osredotoči na odpravljanje razlik med inovacijsko aktivnostjo velikih in majhnih ter srednje velikih podjetji. V Sloveniji imamo inovacijsko aktivno špico, to je nekaj največjih in najuspešnejših slovenskih podjetji, ki so v samem vrhu na tem področju, majhna podjetja pa za njimi zelo zaostajajo, izpostavlja Peter Wostner.
Vse to in še več si lahko ogledate na CPOEF YouTube kanalu. Vljudno vabljeni k poslušanju e-talka: